Vsebine

SAMOST, fotografija: Kaja Kisilak

Tjaša Breznik

Gledalci smo ujeti v temni dvorani. Na drugi strani, onstran zatemnjenih oken, v dežju brni in utripa Slovenska cesta. Neumorno mesto je kontrapunkt našemu notranjemu reflektirajočemu stanju. Svet zunaj je drveč in neustavljiv prostor, v katerem zlepa ne pride do prekinitve toka. Mi pa se znajdemo v svojih glavah, umaknjeni med štiri stene. Na njih smo razpeti kot slika, ki smo si jo, željni dekoracije, nabavili v Ikei. Dnevi so sivi, noči dolge in temačne, ena za drugo se gravirajo pod našo kožo in narekujejo dihanje. Kdo sploh še obstaja poleg mene? Ali kot bi zapel Marko Brecelj v svojih komadih: »Up je šel po vodi, duša in jaz žvižgava rakom, kot riba na suhem hlastava za zrakom… « Ob tem po zraku priplava vprašanje: Sem ujetnik lastnega telesa? Ali še huje: Sem ujetnica lastne duše?

Zgoraj opisano občutje mrakobne zataknjenosti v notranjem prostoru in telesu je poglavitni element lutkovne predstave Samost, navdihnjene z albumom Cocktail (obilni vunbacilni) Marka Breclja. Najpomembnejša je torej atmosfera, ki jo čara mehanično, počasno premikanje igralcev in lutk, ki s svojimi belimi in brezizraznimi obrazi vzpostavijo zamisel anonimnosti in brezpomembnosti vsakega posameznika, vpetega v obstoječ smisla zanikovalen sistem. Besede, ki kot topot kopit enakomerno prekinjajo tišino, so ritmična podlaga uprizoritve in stalnica odmaknjenega ozračja. Četudi v ozadju slišimo bobnanje, ki ga proizvaja naprava sama, ne pa muzičarjeva roka, so glavni »glasbeni« vzorec ravno besede, ki se velikokrat ponovijo, kar ohranja liričnost. Vsak ponovljen stavek še ostreje zareže v misli, saj nas kot mantra zaziblje v stanje še večje zamaknjenosti. Za ponazoritev vzemimo verz, ki je prav tako podlegel repeticiji: »Eni so srečni, drugi pa trezni«. Če bi bil izgovorjen le enkrat, bi se pogubil v množici teksta, ki je za lutkovno predstavo nekoliko neobičajna ustvarjalna odločitev. Ker pa je ponovljen, ga to povzdigne nad preostalo besedilo in zasidra v naš mozeg. Za poudarke je repetitivnost v teksta obilni predstavi ključnega pomena. Postavi nas namreč v stanje odtujenosti, kjer obstaja le še izgovorjena pesniška realnost, ki se je na odru manifestirala s pomočjo lutk in njihovih instalacij.

Obenem pa takšno predano ponavljanje in vzdrževanje ritma ujetega vsakdana ustvarjata območje nadrealnega. Poezija namreč privzdigne vsakdanje čustvo v nekaj transcendentalnega, saj mu nameni ubeseditveno pozornost in zatorej nujnost za subjektovo doživljanje življenja. Poezija je nad-dejanskost dejanskosti, pri kateri se odpre drugačen prostor. S tega vidika je uporaba lutk za spremembo vzdušja, ki ga z največjo močjo izraža prav poezija, izvrstna rešitev. Lutke ogromno govorijo, celo toliko, kot bi govorili ljudje. Vendar je njihov »blebet« na mestu, saj izgovorjeno nastopi kot nekakšna molitev, razodetje resnice, ki ji lažje verjamemo, če pride iz ust nadzemeljskega bitja kot pa človeka. Lutke so torej koriščene za ponazoritev atmosfere Brecljeve poezije.

Mislili bi si, da to ni potrebno in da gre za odvečno podvajanje misli, ki je že dovolj jasno izražena v pesemskih odsekih. Kajti zgodi se dobesedna utelesitev poezije. Glasbeni album Cocktail v predstavi dobi videz in se materializira. Ob tem izgubi skoraj vse, kar je na njem glasbenega. Postane golo besedilo, ki ustvari svet, izvirajoč iz pesmi. To je obratni princip, kot ga poznamo z albuma, ki je nastal kot navdih iz sveta, kot melanholični preblisk, odzven vsakdana. Predstava pa je nastala kot realizacija tega odzvena, svet, ki pri tem nastane tako ni naš dejanski svet, ampak je zgolj videz sveta, podrejen izkrivljenemu pogledu poezije, ki dejanskost predrugači do skrajne mere; skrajnega občutja ujetosti in samote. Ta postane v uprizoritvi najbolj resnična: naše notranje občutje se je preslikalo na celotno zunanjost in zato iz primarno melanholične poezije, ki še vsebuje igrivost, nastane srhljiv, enobarvn svet lutk. Toda v tem konkretnem primeru ta način deluje, saj prinese utelesitev zloveščega dela Brecljeve poezije, ki prej ni bil poudarjen. Samo besedilo pa kljub temu ostaja na ravni dobesednega in v njem ne pride do avtorjevega kreativnega prispevka. Predstavljam pa si, da bi se lahko gledalcu, ki je (pre)dobro seznanjen z Brecljevo poezijo, lutkovna ponazoritev zdela premalo originalna. Ustvarjalci potemtakem računajo na občinstvo, ki, če ne drugega, Brecljevega albuma Cocktail vsaj ne zna na pamet, idealno pa bi bilo, da je gledalec slišal zgolj eno izmed njegovih pesmi, da se mu samo malo svita, od kod vzdušje, ki se riše pred njim. To pa je seveda precej nišna podoba perfektnega gledalca.

Telo in duša. Telo in duša. Telo in duša. Duša drži olupek svojega telesa v rokah. Ali pa je ravno obratno in telo pestuje svojo od samosti izvotljeno dušo. Pred nami se znajde pieta, ki žaluje nad svojim telesom, ali svojo dušo, ali pa le nad poezijo, ki je v uprizoritvi izgubila radosten glasbeni zven ter v zakup pridobila težo. Podobe so nedvoumne, pomeni so na dlani. Glavna sta ritem in atmosfera, ki sta udarnejša, ker besedi sledi podoba. Ali sta glasova in telesa igralcev le cev, skozi katero teče tekst? Besede, izrečene prodorno in odzvanjajoče, vabijo v območje norosti, v katero nas samost, torej bivanje vsaksebi, postopno povleče. Lutke pa s svojim grotesknim videzom odprejo prostor distopični realnosti, ki je močneje vtisnjena v nas, če izstopi iz golega območja besed v vizualno umetniško polje.

Dobra pesem mora izzveneti. Koncu tako ne moremo povsem odpustiti, da nas naglo vrže iz sfere poetičnega v zatemnjene dvoranske sedeže, v katerih še vedno zamrznjeno čakamo naslednjo besedo. Morda stavek več, umiritev luči ali poseg podobne sorte, ki bi nas nežno izvrgli iz uprizoritve nazaj v gledalčev osebni svet. Konec obvisi in se posledično pozabi. Vzdušje je bilo konkretno prineseno na oder z večnadstropno vrtečo se »hišo«, v kateri na oživitev čakajo različne rekvizitne lutke: raki, obešenci, psi, človečki. Ozračje je težko izmiti, potreben bi bil pok, ritmični kiks, strgana struna kitare, počeno bobensko opno, karkoli muzičnega, kar bi nas predramilo iz sanjskega sveta in bi dodalo piko na i dobro (detajlno) zamišljeni lutkovni preslikavi.

***

SAMOST

Režija Marko Čeh, igrata: Anže Zevnik, Gregor Prah, priredba teksta Katja Pahor, Karlo Hmeljak, Marko Čeh, dramaturgija Katja Pahor, praktična dramaturgija Andreja Kopač, scenografija Kaja Kisilak, poslikava in oblikovanje lutk Nika Rupnik, Ana Žerjal, oblikovanje zvoka Matej Bonin, lektorica Mateja Dermelj, oblikovanje sistemov lutk Rok Oblak, sistem scenografije Peter Zobec, lučni tehnik in vodja predstave Janez Kocjan, zvočni tehnik Žiga Čopi, grafična podoba Kaja Kisilak

Produkcija Zavod Delak, koprodukcija Lutkovno gledališče Maribor