Vsebine

Cabinet Alive!, fotografija: Katanari

Tjaša Breznik

V čem se razkriva intimnost lutkovne predstave? V majhnosti odra, miniaturnosti lutk, ki predpostavljata manjše število blizu sedečih gledalcev? Ali v razgrinjanju nekakšne skrivnosti, zgodbe, ki se odvija tukaj in zdaj, pred nami in za nas? Katanari intimnost očitno razume v obliki prvega: majhnih lutk, ki jih drugo za drugo jemlje iz skrinjice in jih potem animira z različnimi tehnikami. Okoli nje se nabere kupček otrok, ki zvedavo opazujejo dogajanje, to pa je skrčeno na »modno pisto« – sprehajanje lutk po odru z enega konca na drugega. Vsaka sicer izjemno natančno in izvirno izdelana lutka dobi svojih »pet minut slave«. Lutka se nam predstavi, pokaže nam svoje telo in zmogljivost njegove materije, nato pa ponikne brez vrnitve. Pri tem v gledalcu vzbudi zanimanje za njeno zgodbo in morebitno interakcijo z drugimi objekti. Tiha vzbujena želja pa na žalost ni niti približno potešena. Gola estetika premaga vsebino, ki je skrčena na prvi vtis, se pravi lupino umetniških izdelkov, ki jih motrimo kot v kakšnem premikajočem se razstavnem prostoru. Povezovalni element predstave je motiv zvončka in njegovega cingljanja, ki naznani začetek in konec. Zvonček je tako zvočni okvir dogajanja, ki ga otvori in pozneje zapre za vselej.

Intimni ambient lutkarici Katanari pomaga pričarati sodelavka Tereza Hladká, ki je odgovorna za zvočno dopolnitev prikazanega predmetnega sveta. Lutkovna animacija je sama po sebi prosta besed, dodani so ji le razpoloženjski zvoki in razni medmeti. Preprosti inštrumenti in iz njih izvabljeni zvoki pomenijo vstop v sfero poetičnega in so zametek domišljijskega sveta, saj našo pozornost usmerijo iz okoliškega (v tem primeru) festivalskega vrveža. Uglasbijo nas na drugačno frekvenco, ki je primerna enakomernemu in mirnemu ritmu predstave. Domišljijski svet ostane v kokonu; le slutimo ga, vendar nam ga ne uspe docela dojeti, kajti zasnovan je v obliki slutnje, zato se v uprizoritvi nima priložnosti zares udejanjiti.

Rokodelska umetnica se tako požvižga na pričakovanja občinstva, ki so, če se lotimo samopreizpraševanja, vendarle preveč konvencionalna. Naši možgani hlastajo za zgodbo in po njej hrepenijo. Celo otroci, ki naj bi bili manj ukalupljeni osebki, se sprašujejo, kaj lutka počne in kdo pravzaprav je. Odgovora ne dobimo, četudi se ga trudimo izluščiti, je koncept tako očiščen vsakršne možnosti interpretacije, da se moramo zanašati zgolj na svoje oči in opcijo vizualnega užitka. S čimer z vidika preseganja obstoječih (in obstojnih) dramaturških shem ni nič zares narobe. Je pač drugače. Res pa je, da drugačnost ne zagotavlja, da v spremljanju predstave vztrajajo odrasli obiskovalci. Nekaj jih je namreč v strahu pred dolgčasom in izgubo fokusa kaj hitro odšlo. Tisti, ki so prišli s svojimi otroki, so se odločili vztrajati in svojemu podmladku celo poskušali razložiti, kaj se odvija na odru, kar pa zaradi zgoraj naštetih razlogov ni bila najlažja naloga. Je predstava Cabinet Alive! namenjena otrokom ali odraslim? Mar poskuša združiti oboje? Za koga ji je resnično mar? Obstaja pa še ena, nekoliko nerazumljiva možnost. Predstava je mogoče namenjena svojevrstni umetnici in prvenstveno njeni ustvarjalni potešitvi. To bi pojasnilo, zakaj je uprizoritvi na videz vseeno, če izgubi nekaj nepotrpežljivih gledalcev. Ti so namreč videni kot »dodatek«: umetnica se igra s svojo lepo šaro, vendar bi to lahko počela tudi brez očividcev, čisto sama v udobju svojega stanovanja. Občutek dobimo, kot da smo jo ujeli sredi kreativnega procesa. Kako kot gledalec torej prispevati k takšni stvaritvi? Če občinstvo stežka pripomore k soustvarjanju predstave, ki je v tem primeru vselej interpretiranje videnega materiala, potem gledalčeva prisotnost sploh ni ključnega pomena, obiskovalec zatorej lahko mirno odide.

Lahko se vprašamo, ali je nezadoščenje, ki ga čutimo ob predstavi, družbeno vneseno v nas. Lutke, ki se nam predstavijo, so namreč resnično lepe in zanimive. Izražajo izdelovalkino kreativnost in inovativnost pri iskanju animacijskih rešitev. Tako na primer vidimo kopico možnosti, kako se lutke lahko oživljajo in premikajo. Majhen človeček, narejen iz gnetljivega materiala in vpet med dve palici, je recimo neverjetno gibljiv, zmožen akrobatskega gibanja. Majhne školjke s človeškimi obrazi pa so zbujene v življenje prek magnetkov, ki jih lutkarica upravlja pod mizo. Glava nekega bitja je pritrjena na zapestnico, animirana je torej prek igralkine dlani. Očarljive so tudi naprstne lutke, ki so pritrjene na rokavičko, ki si jo dekle nadene. Skratka, zdi se, da idejam ni ne konca ne kraja, umanjka le njihova nadgradnja. Lutke so potemtakem čudovite v svoji potencialnosti, kar pa vseeno povzroči skomig z rameni, češ, škoda, da se iz tega ni razvilo kaj več. Priča smo češnji, ki krasi vrh torte, četudi torte same ni na spregled.

Medtem ko zaman čakamo, da se bo na odrčku pred nami pojavil protagonist, se pred našimi očmi zvrstijo številne lutke. Ni jasno, zakaj je neki lutki na pisti odmerjen daljši čas, usoda naslednje pa je dokaj hitro izginotje iz gledalčevega vidnega polja. Gre le za lutkaričino subjektivno preferenco? Mar ji je animiranje nekaterih lutk v večje veselje kot preostalih? Ne vemo. Pred nami je pač neutrudna izdelovalka in zbiralka, katere predmeti, ki jih pridno shranjuje, brezsramno oživijo, ko nihče ne gleda. To pa spominja na film Noč v muzeju, ki smo ga gledali kot otroci, le da je lutkovna različica precej bolj prosta vsakršne akcije. Vstopili smo v uvodno ali v odjavno špico, odvisno kako se odločimo pogledati na stvar. Predvsem pa smo nepripravljeni zakorakali v ustvarjalkin intimni svet (tu se torej skriva odgovor za vzrok intimnosti predstave), ob katerem se lahko počutimo, kakor da vanj ne spadamo povsem, čeprav se hkrati zavedamo, da nam je osebni trenutek umetnice velikodušno odstrt.

***

Katanari in Tereza Hladká
CABINET ALIVE!
Intimna lutkovna predstava