Vsebine

Temnica, fotografija: Jaka Varmuž

Brina Jenček

Predmetno-glasbeni kabaret Temnica se ne začne v temnici, temveč na Židovski stezi. Ljudje počasi kapljajo in ob čakanju na predstavo krmarijo med različnimi postojankami, razprostrtimi po ozki uličici. Ob luči uličnih svetilk in živahnem vrvežu se takoj vzpostavi močno vzdušje, ki pritegne radovednost obiskovalcev in mimoidočih. Postojank je namreč preveč, da bi lahko vsi v celoti prisostvovali pri vsaki, zato se mora občinstvo samo odločiti, kaj ga najbolj pritegne in koliko časa bo kateri namenilo. Gostujoči animatorji Tončica Knez (tudi asistentka režije), Klemen Kovačič, Tajda Lipicer, Sara Šoukal in Helena Šukljan pripravijo kratke interaktivne prizore in pripovedi, v katerih se mešata duhovitost in temačnost, predvsem pa se v njih zrcalita zgodovina in duh dotične uličice. Na vsaki postaji si gledalci prislužijo čin, različne drobne nič kaj vredne predmete, povezane s prizori, ki so nekakšno odlikovanje in hkrati  ključ, ki omogoča vstop v »temnico« oziroma Kulturnico LGL.

Pot do dvorane je mračna, hodnik povsem preobražen, poln razstavnih predmetov, negativov, napisov s kredo, kar da mračnjaški vtis dvojnega pomena temnice – prostora za razvijanje fotografij ter prostora za kaznovane jetnike in zapornike, pri čemer se uprizoritev ne trudi eksplicitneje pojasniti in izkoristiti vzporednic med temnicama. Vstopimo v temnico, predamo čin, igralci nas strogo, skoraj osorno posedejo (v luči drugega pomena naslova), začne se osrednji del predstave.

Režijska poetika Matije Solceta je distinktivna in eklektična v kombiniranju glasbenih, animatorskih, igranih in vizualnih vložkov, kar odzvanja tudi v Temnici, h kateri je prispeval kot režiser, avtor adaptacije in glasbe. Jedro Solcetove ekipe sestavljajo animatorji Gašper Malnar, Miha Arh, Filip Šebšajević in Asja Kahrimanović Babnik (prvi trije že dolgoletni Solcetovi sodelavci in soustvarjalci), ki razgrnejo fragmente pravljice Stanovitni kositrni vojak enega največjih pravljičarjev vseh časov, Hansa Christiana Andersena. Delujejo kot skoraj uniformiran kolektiv, ki se pretaplja v različne vloge, situacije in s hladnimi kovinskimi, laboratorijskimi in povečevalnimi predmeti ustvarjajo eksperimente, iluzije in varljive podobe v spreminjajočih se živobarvnih, skoraj neonskih lučeh, ki dodatno krepijo vzdušje fotografske temnice (avtorja likovne podobe Tomáš Žižka, Nerea Cuesta Garcia). Posebej poudarjen je element žlice, ki predstavlja kositrnega vojaka in iz katere je v pravljici vojaček sploh nastal, učinkovita in domiselna pa je tudi sekvenca z ribo, ki pogoltne kositrnega vojaka – ustvarijo jo z ogromno lečo in animacijo dlani.

Ob tem igralci ves čas oblikujejo zvočno sliko predstave – Asja Kahrimanović Babnik igra harmoniko, Miha Arh električno kitaro, Gašper Malnar činele, Filip Šebšajević v živo meša glasbo in beatboxa (poleg tega je soavtor glasbe), vsi skupaj pa tudi pojejo v kanonskem večglasnem sozvočju, ki ob souporabi predmetov in hkratnega dogajanja postane premišljena kakofonija. Igrajo se s ponavljanji, nesmisli, zlogi in refreni. Poleg tega Asja Kahrimanović Babnik že na samem začetku predstave zapoje osrednji glasbeni motiv z besedilom »O, le naprej, vojaček moj, bojev, groba se ne boj« in preprosto melodijo, ki gre hitro v uho, in občinstvo angažira, da se pridruži petju (Solcetov prijem, ki smo ga lahko videli tudi v Seansi Bulgakov).

V vizualni in glasbeni spektakularnosti in inovativnosti pa se deloma porazgubita sama vsebina pravljice in miselno jedro predstave. Največjo vrzel v predstavi pomeni njena razpršena dramaturgija (Jelena Sitar, Benjamin Zajc), ki ponudi premalo oprijemov za bolj celostno doživeto potovanje z vojačkom in razbiranje vseh (ali vsaj večine) sicer zanimivih pomenskih nastavkov. Še težje je vsem hitro spreminjajočim se situacijam, drobcem besedila, znakom in Andersenovim citatom slediti, če pravljice o enonogem kositrnem vojaku ne poznaš oziroma se je spomniš le kot oddaljen pridušen spomin iz otroštva. Namesto na senzualno hrepenenje in ljubezenski zaplet s papirnato balerino iz Andersenove pravljice predstava svojo pripoved usmeri skozi perspektivo kositrnih vojakov, ki to nikoli niso želeli postati, vendar je to v uprizoritvi le delno razvidno osmišljeno. Nejasna pa ostaneta navsezadnje tudi sama umestitev dogajanja v temnico in povezava med prvim uličnim delom ter samo »predstavo« v gledališki dvorani. Čeprav sta oba dela zanimiva, izvedbeno dovršena in atmosfersko zelo močna, med njima ni očitnega vsebinskega ali formalnega mostu, ki bi celotni dogodek zaokrožil in stkal pomensko povezana dialoška pola.

Najjasneje je misel zarisana v zaključku predstave, ko nastopi tudi sam Solce s harmoniko v roki in skupaj z nastopajočimi zapoje ukrajinsko ljudsko pesem Oi tam na gori o golobici in golobu, ki ga ustreli lovec, golobica pa njegove smrti kljub izobilju, ki ji ga ponuja lovec, ne more preboleti. Pesem je jasna politična gesta, ki osmisli tudi stalno ponavljajoči se stavek »Nobenega razloga ni imel za to«, uvodni glasbeni motiv bodrenja vojakov, ki so bili v vojaštvo prisiljeni, in predvsem glasen poziv k miru. Vendar gre tudi tu za še enega v nizu simbolov, ki ob ogledu ne učinkuje v svoji polnosti, saj pesem ni splošno znana, da bi jo lahko instinktivno asociirali z Ukrajino, odpeto v izvirniku pa je nerazumljivo tudi besedilo pesmi.

Kljub temu je Temnica ambiciozen lutkovni projekt, poln humorja, nepričakovanih obratov in animacijskih atrakcij oči in ušes. Vsi nastopajoči so pri svojem delu izredno natančni in usklajeni, iz občinstva izvabijo veliko odzivov in prepričajo s svojo prezenco oziroma občutkom, da se tudi oni prav tako kot občinstvo ob predstavi zelo zabavajo, s čimer se ustvarjalci izognejo patetiki in moraliziranju, a deloma na račun učinkovitosti plasiranja etične poante predstave. Solcetov režijski pristop ostaja prepoznavno ludistično razigran in animatorsko inovativen, četudi ponekod preobložen. Ob poznavanju aktualnopolitičnega konteksta predstava trpko zareže v trenutno najbolj žgočo problematiko in poudari, da za vojne grozote (nikoli) ni prav nobenega opravičljivega razloga.

***

Matija Solce po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena
TEMNICA
Predmetno-glasbeni kabaret, 16+
V okviru evropskega projekta Puppets and Design

Režiser, avtor adaptacije, avtor glasbe Matija Solce, dramaturga Jelena Sitar in Benjamin Zajc, avtorja likovne podobe in scenografa Tomáš Žižka in Nerea Cuesta Garcia, soavtor glasbe Filip Šebšajevič, asistentka režije Tončica Knez, asistentka scenografije Katarina Planinc, oblikovalec svetlobe Kristjan Vidner, tehnologija rekvizitov Zoran Srdić, Olga Milić.
Igrajo Asja Kahrimanović Babnik, Gašper Malnar, Filip Šebšajević k.g. in Miha Arh.
Sodelujejo tudi Tončica Knez k. g., Klemen Kovačič k. g., Tajda Lipicer k. g., Sara Šoukal k. g., Helena Šukljan k. g.