Vsebine

Drobtine iz mišje doline. Fotografija: B. Lah

Tajda Lipicer

Drobtine iz mišje doline so predstava v režiji Nike Bezeljak in produkciji Lutkovnega gledališča Maribor, ki je nastala po istoimenski slikanici za otroke pesnice Anje Štefan in ilustratorke Alenke Sottler. Uprizoritev v prirodnih, toplih, jesenskih tonih iz slikanice z inovativnimi postopki prenaša likovnost na oder (avtorica likovne podobe Ajda Sitar), povezujejo pa jo uglasbene rime (avtorica glasbe Laura Zafred). Uprizoritev je tako kot za najmlajše pa tudi nekoliko ali še malo bolj starejše občinstvo prikupna, dobrovoljna ter vizualno in zvočno dopolnjena izkušnja.

Miške pristopicljajo iz slikanice na oder. Povsod so, a ne ve se, od kod – tu so lačne miške, vesele miške, stare in mlade miške ter požrešne miške, tu sta tudi mišji vrač in zdravilec, »bolezni vseh krotilec«. Zdaj stopicljajo po travniku, požrešna miš iz shrambe krade zaloge kumaric, skupina miši pa maršira v ritmu besed »le pogumno, le za mano, kmalu bomo našli hrano, ne le hrano, boljši svet, kjer nam lažje bo živet!«.

Uprizoritveni jezik prevevajo toni lahkotne igrivosti, njegov ritem je pohitren, dinamičen, izmuzljiv, kot da bi šlo za tipili-tapili stopicljanje male miške. Vizualno podobo uprizoritve zaznamujejo inovativni pristopi k prenosu dvodimenzionalnih slik na papirju v žive podobe na odru, pri čemer so v ospredju elementi ilustracije in grafičnega oblikovanja.

Uprizoritev ni narativna, pa vendar je povedna, nima glavnega junaka, pa vendar so vse miške junaške, tudi konflikta in razpleta nima, pa vendar trepetamo z ostarelim mišjim parom, ki ne želi pojesti zlatega medenjaka, čeprav ju že dolgo muči lakota. In jezimo se na požrešno miš, ki bo pokradla vse iz omare.

Izkustveni vstop v uprizoritev poudarja zvočna podlaga, uglasbena poezija z ljudsko motiviko (izvajalci glasbe Laura Zafred, Matic Smolnikar, Rok Felicjan, Aleš Zorec, Marko Brdnik in Katarina Kozjek). Pesmice so raznorodne in kratke, zapisane v obliki izštevank, veliko vlogo ima poigravanje z jezikom, besedami, kjer jezikovna zvočnost prevlada nad pomenom. K temu spadajo pogoste repeticije, metonimije (vohljanje, glodanje) ter sosledje podobno zvenečih glasov, ki obenem posnemajo zvočni pojav stvari (onomatopoija: »piši miši«).

Osrednji element scenografske podobe (scenografka Nika Zuljan) je večfunkcionalen, slaba dva metra visok premični paravan v obliki knjige – v tem primeru gre pravzaprav za slikanico. Ta je vrtljiva, pri čemer je vsako novo poglavje vsebinsko in tudi oblikovno ločena enota. Uprizoritev je v svoji znakovni podobi jasna, celo dobesedna, a v jasnosti in dobesednosti predstava predvsem z uprizoritvenimi postopki, zvočno podobo in animacijskimi tehnikami ohranja svojo igrivost, lahkotnost, obenem pa ne zaide v didaktičnost ali podcenjevanje ciljnega občinstva.

V ospredju so lahki, mehki materiali (lutkovni tehnologi in izdelovalci lutk: Mojca Bernjak, Aleksander Andželović, Darka Erdelji, Ajda Sitar, Daša Filipovski in Miljenko Knezoci), takšni, kakršne najdemo doma, med njimi je poglavitni papir, tudi časopisni, vizualna podoba celotne uprizoritve pa večinoma uporablja tehniko kolaža, ki je vidna predvsem v veliki premični slikanici. Da slikanica nastane, pa je potrebno črnilo. Črnilo in pisalni stroj. Kolaž sestavljata tehnika s štampiljkami in tiskanje. V otvoritvenem prizoru miška sedi za pisalnim strojem in piše mišje rime na neskončen zvitek papirja, a čezenj se že v naslednjem prizoru sprehodi miška z umazanimi nožicami – morda pa niso umazane, morda je to le pravi mišji odtis. Tehnika s štampiljkami pa se najbolj izkaže v prizoru tvorjenja naslovne slike slikanice: animatorja  štampiljko z na gugalnici gugajočo se mišjo odtisneta na papir enkrat in takoj za tem še enkrat in še enkrat in še enkrat. Končni učinek je statična slika v premikanju. V režijskem smislu je to največja kvaliteta uprizoritve nasploh – v načinu, kako statične slike spravi v (odrsko) gibanje s tehnikami tiskanja, lepljenja, odtisovanja.

Uprizoritveno in animacijsko predstava postane še bolj razgibana prav s tem, ko se v enem od prizorov njen ritem upočasni. Temu primerno uprizoritev preide s konkretnih na svetlobne lutke; s pomočjo grafoskopa je na premični paravan projicirana slika v nastajanju, ki jo animatorja ustvarjata z risanjem po pesku. Končni učinek tega sta atmosfersko raznolika in senzorično bogatejša uprizoritev.

Lutke mišk so pravzaprav žoge, narejene v tehniki polstenja, ki jih animatorji (Danilo Trstenjak, Gregor Prah, Eva Stražar) kombinirajo z mišjimi glavami. Te so brezizrazne, samo z nakazanim smrčkom; delujejo bodisi mile in drobne bodisi mistične in skrivnostne. Animacijska tehnika pri tem je pravzaprav igra, kotaljenje žog (teles mišk) ter sprotno animiranje glave, dopolnjeno z animacijo rok, ki služijo kot nožice – lutke prehajajo iz abstraktne v konkretno obliko. Ko se kotaljene žogice ustavijo, se miškina podoba sestavi v večnivojski postavi. Tovrstne mobilne lutke ponujajo hitrost in dinamičnost, njihovo kotaljenje spominja na mišje drobencljanje, česar s statičnimi lutkami ne bi mogli doseči. Prednost izbire materiala je tudi, da lutke najmlajše (in tudi večje in še nekoliko bolj večje) spominjajo na plišaste igrače, žoga pa se najde v vsaki dolini. Poistovetenje z animatorjem, ki po odru zakotali žogo, lahko otroke spodbudi k temu, da jih bo predstava spremljala pri njihovi igri tudi še dolgo po tem, ko bodo zapustili dvorano.