Vsebine

Niyar, fotografija: Kasia Chmura

Tea Kovše

Vsak dan se na svetu v povprečju rodi 385.000 otrok, kar je več, kot je smrti na dan. Kljub pogostosti tega dogodka pa je porod v družbenem kontekstu nekaj skritega, prikritega, nedotaknjenega in opisanega z distanco.

»Način, kako sodobne družbe mislijo in posledično urejajo rojevanje in umiranje, bi lahko poimenovali sterilen, ploščat. Kar je morda res pomembno, je nekako potisnjeno ob rob, in vsaj navidezno podrejeno racionalni ureditvi. Stare ljudi pošiljamo v domove za ostarele, ljudje umirajo v bolnišnicah, porojevajoče ženske gredo v porodnišnice – pomembni deli so izključeni iz vsakdana.«(1)

Namen besedila je podrobneje analizirati tematiko poroda v lutkovni umetnosti in odkriti potenciale uprizarjanja, saj lutkovni medij z igrivostjo ali realnostjo prezentira dejanja, ki so boleča (nasilje, smrt in rojstvo) ter imajo v tem veliko prednost pred »mesenim« gledališčem. Alja Lobnik v intervjuju za spletni portal RTVSLO: »Z dvema stvarema se gledališče na odru težko sooči: s smrtjo in seksom. To je za oder preveč 'realno'.«(2) Ta »realnost« pa je na svojstven način lažje dosegljiva lutkovni umetnosti. Lutka ne krvavi in nima izločkov ali tekočin ter je neranljiva. Eileen Blumenthal v knjigi Puppetry and puppets ugotavlja, da lutka prav zaradi tega blesti v nasilnih vlogah ter odlično odigra smrt.

Renata Salecl je v knjigi Strast do nevednosti izpostavila misel Jacquesa Lacana, »da je razmišljanje o lastni smrti enako nemogoče kakor razmišljanje o lastnem rojstvu. Rojstvo in smrt načenjata vprašanja, na katera večinoma lahko odgovorimo le ob pomoči fantazme, z zgodbo, ki lahko ponudi zgolj začasno uteho«.(3) Smrt je pogosta tema v lutkovnem gledališču in gledališču nasploh. Porod pa je uprizorjen le redko in ne zavzema veliko prostora v predstavah ali teoretskih razpravah. Precej je knjig in člankov na temo rojstva lutke, ki obravnavajo tematiko na simbolni ravni. Lutka je obdelan, neživ material in njeno življenje se z vsako predstavo poustvari. Trenutek dotika animatorja in lutke sproži gibanje in ustvari iluzijo življenja, ki jo mnogi poimenujejo kar rojstvo lutke. Fokus te analize ni simbolno rojstvo lutkovnega karakterja na odru, ampak dejanje rojstva, natančneje porod, njegova reprezentacija ter vloga v predstavi. Slovar slovenskega knjižnega jezika porod opredeli kot »ločitev ploda od matere na koncu nosečnosti«.(4) In točno to dejanje, ta trenutek, je glavna tema tega članka.

Klinični kriteriji za diagnozo poroda so popadki, krvava sluz, spontani razpok mehurja in izginotje porcije z razširitvijo kanala materničnega vratu.(5) Poteka v štirih dobah od potovanja dojenčkove glave navzdol ter razširitve materničnega vratu do vdiranja in iztegovanja glavice ter vse do poroda posteljice in iztiskanja krvi(6). Povprečen čas poroda v slovenskih porodnišnicah je bil v letih 2008–2012 3,5 ure(7), kar je statistično majhen delček življenja posameznika glede na povprečno življenjsko dobo. V izbranih predstavah pa povprečen porod traja 2,1 minute. Seveda ne gre primerjati pravega poroda z gledališkim, kjer ima čas svoja pravila, je pa reprezentativni delež podoben kakor v realnem življenju. Porod se zgodi v trenutku ter glasno, konča z jokom dojenčka, kmalu za tem pa se na vse to pozabi oziroma se o tem ne govori, kljub intenziteti in edinstvenosti dejanja.

Pred analizo vloge dejanja poroda v predstavah so te razporejene glede na njihovo trajanje, kar primerjamo s samim trajanjem celotne predstave. To lahko pripomore k lažjemu razumevanju pomenske ali dramaturške teže posameznega poroda v predstavi ali uprizoritvi. Nekatere so krajše od drugih ter se razlikujejo tudi po sami dramaturški in uprizoritveni kompleksnosti. Ilka Schönbein in Martina Štirn imata krajše sekvence, ampak sta obe zelo osredotočeni na samo dejanje poroda in prav zaradi tega pomembni. Ostali pa so porod vključili v kontekst zgodbe.

Osem porodov, razporejenih glede na trajanje aktivne faze poroda: 

1. 3 sekunde – (trajanje predstave: 25 minut) Beba Bebač, David Petrović, Mestno lutkovno gledališče Rijeka (1+), Hrvaška.
2. 40 sekund – (trajanje predstave: 34 minut) Niyar, Maayan Iungman, Berlin, Nemčija.
3. 44 sekund (trajanje predstave: 60 minut) Spake, Bojan Labović, Lutkovno gledališče Maribor, (18+), Slovenija.
4. 1 minuta 5 sekund (trajanje predstave: 37 minut) O nežnosti, Ines Pašić, Lutkovno gledališče Mostar, BIH
5. 1 minuta 9 sekund (trajanje predstave: 10 minut) Rojstvo, Martina Fukuhara Štirn, Slovenija.
6. 1 minuta 30 sekund (trajanje: 4 minute) Metamorfoze, Ilka Schönbein, Theater Meschugge, Nemčija.
7. 4 minute (trajanje: 90 minut) Everybody, Andy Freer, Snuff Puppets, Avstralija.
8. od 5 do 12 minut – porod se ponovi 5–7krat (trajanje: 90 minut) Maiêutica, Raquel Mützenberg, Francija.

Za porod sta potrebna dva

Dualizem v lutkovnem gledališču ustvarja napetost med živim in neživim, animatorjem in lutko, ki skupaj ustvarjata trenutek življenja. Njuno sodelovanje zagotovi razvoj karakterja in ustvarja iluzijo življenja. Prav tako sta za porod nujna vsaj dva: rojevajoči in rojeni. Misel poroda se tako ujema s samim nastankom lutkovne eksistence. »Delo z igralci-lutkarji je seveda najpomembnejša faza rojevanja predstave«,(8) poudari Edi Majaron v knjigi Vera v lutko in hkrati uporabi rojstvo kot prispodobo za nastanek lutkovne predstave, saj se lahko primerja s stvarjenjem novega sveta, pri rojstvu pa se vedno rodi novi svet oziroma nova oseba. V lutkovnem gledališču se rodi oboje.

Surovo telo lutke lahko nazorno in dobesedno uprizarja klinični porod. Njeno neobčutljivo nrav lahko izkoristimo za uprizarjanje mejnih dejanj in aktov. Porod je eden izmed njih. V sodobni dramatiki, slovenski in tuji, sta dva edinstvena in slikovita primera poroda, ki naj bosta uvod v svet lutkovnih porodov.

diagnoza je rojevanje / simptomi: velik trebuh, bolečine v križu, povečane dojke,
bolečine v sklepih, odtekanje vode, popadki, rešilec, rojstvo novega človeka / pridem v
porodnišnico / na dan žena / in najprej zaprejo vrata očetu / pred nosom / ker ni hodil na
materinski tečaj / predvsem zaradi tega, ker ga ni plačal / zdaj je pa prepozno / meni je
dovoljeno roditi / na dan žena / kljub temu da nisem hodila na materinski tečaj /.../ potem
vse tiste nagraužne stvari / klistir / in popadki / sama ležim tam / na dan žena / čakajoč
na porodničarja / med popadki berem / romantične duše ivana cankarja / lulat me tišči/pa nimam kam narisati oblačka / zadržujem/ker ne smem vstati/da ne poškodujem novega človeka / voda mi
je namreč že odtekla / kličem osebje / vendar nimajo časa / nisem še nujen primer /
pa sama sem /…/ razlagam jim, da me morajo dati na carski rez / zaradi herpesa / ker
je lahko smrtonosen za novega človeka / tako so mi povedali /…/ in lulat me tišči / in
popadke imam / in napade / ampak nisem nujen primer / in prav nič ne znam potrpeti

(Simona Semenič, Jaz, žrtev)(9)

------------------------------------------

Bila sem tam, v sobi, ko se je zaradi popadkov
plazila po vseh štirih,
ko ji je iz por uhajalo čudno stokanje
še nekaj ur potem, ko je nenadoma divje zakričala
in so njene roke udarjale po napetem ozračju
(…)
Videla sem barve njene vagine. Spreminjale so se.
Videla sem pomečkano razbito modro,
izžeto paradižnikovo rdečo,
sivorožnato in temno;
videla sem kri, kot potne srage po robovih,
videla sem rumeno, belo tekočino, drek, strdke,
kako silijo ven iz vseh lukenj, močneje in močneje.
Skozi luknjo sem videla dojenčkovo glavo,
sledi črnih las, pravkar, tam za kostjo –
(…)

(Eva Ensler, Monologi vagine)(10)

Posnemanje realnosti

Najdaljši, najglasnejši in največji porod med izbranimi primeri se zgodi v ulični predstavi Everybody, kjer je skrito in intimno dejanje razgaljeno v javnem prostoru, postavljeno vsem na vpogled in nič več potisnjeno za štirimi stenami, saj vdre v skrbno oblikovan, varovan in očiščen družbeni prostor. Avstralska lutkovna skupina Snuff Puppets od leta 1992 ustvarja velikanske lutkovne spektakle. Takšen je tudi porod, spektakel, kjer se velikanski novorojenček počasi rojeva skozi ogromno vagino. Velika nebogljena lutka je videti kakor žrtev narave, ujetnica toka življenja; nemočna leži na tleh, medtem ko se v njej in okoli nje dogaja življenje. Ob porodu glasno vzdihuje in govori:

»We are suspended
in a bubble,
in an ocean,

fed via a tube,
growing,
becoming human.

The walls press in,
pushing us down,
and out.

In the beginning,
as in the end,
there is a tunnel
and blinding light.«(11)

Lutkovna predstava Everybody je uro in pol trajajoča izkušnja v javnem prostoru. Predstava se začne s smrtjo velikanske človeške lutke. Na njeni glavi pristane ogromna opeka, glava razpoka in možgani se izlijejo. Pred njenimi očmi se odvije njeno celotno življenje, od rojstva do smrti. Njeni deli telesa in organi oživijo ter uprizarjajo njeno življenjsko zgodbo. Predstava ima štiri dejanja: Vsi so rojeni (Everybody’s Born), Vsi jokajo (Everybody Cries), Vsi kakajo (Everybody Shits), Vsi umrejo (Everybody Dies).

Animatorji so skriti in upravljajo velik mehanizem tega ogromnega človeka, ki umre, rodi dojenčka in nato počasi razpada, saj organi zapuščajo telo in se sprehodijo med gledalce. V ospredju je lutkovna materialnost oziroma telesnost. Izpostavljena sta cikel življenja in spektakularna biološkost posameznih organov. Občutek imamo, kakor da obiščemo lastno telo oziroma telo obišče nas. Nič ni skritega in vse, kar nam v življenju vzbuja sram ali pa celo gnus, nas šokira, je v tej predstavi uprizorjeno v velikanski dimenziji, kar nam onemogoči pobeg. 

Uprizarjanje porodnih dob

Martina Fukuhara Štirn je mama, certificirana dula, magistrica umetnosti na ALU, diplomirana psihologinja in ekonomistka. Kot samostojna umetnica od leta 2002 aktivistično soustvarja na področjih obporodne humanistike. V njeni kratki lutkovni predstavi z naslovom Rojstvo lahko spremljamo porod, kjer oče rojevajočo mati masira, z njo pleše in ji vseskozi pomaga pri porodu.

Lutke so majhne in mehke, narejene iz naravnega materiala, oblečene v kvačkana oblačila in spominjajo na otroške igrače. V predstavi se par, moški in ženska, pripravlja na porod. Ob tem odvržeta oblačila in lahko vidimo spolne ude, saj lutke niso nevtralizirane. Prav tako porod sledi vsem porodnim dobam, tudi rojstvu posteljice, ki je ne odrežeta, ampak pustita, da se posuši in naravno odpade. Predstava ima s tem senzorično izobraževalno noto, saj v ospredju ni umetnost lutkovnega medija, ampak tega uporablja za čim nazornejši prikaz poroda. Nazorno je predstavljen odnos med partnerjema in uprizorjeni porod temelji na skupnem doživljanju ter soočenju. Ta odnos poudari tudi lutkovna predstava O nježnosti, a je tam le nakazan in se zares ne razvije. V Rojstvu Martine Fukuhara Štirn pa je dejanje poroda kolektivno, partnersko in nežno doživetje, ki prezentira prijetno pričakovanje.

Animatorka je tudi pri tej predstavi skrita in lahko vidimo le njene roke, ki animirajo majhne sive lutke. Predstava deluje kot sproščen biološki priročnik za mlade in odrasle. Pravo nasprotje spektakularne glasne uprizoritve Snuff Puppets, saj poroda ne poskuša prikazati kot glasne in boleče izkušnje, ampak je prisotno veliko nežnosti in ljubezni. Lahko bi dejali, da na neki točki celo romantizira porod, saj v primerjavi s Snuff Puppets deluje kot meditacija.

VIDEO: birth / rojstvo 

Sobivanje animatorja in lutke

 Ilka Schönbein v kratki,  štiriminutni sceni, ki spada v sklop Metamorfoze, uprizori porod. Noseča ženska, v skromni sobi, se počasi uleže s hrbtom na skrinjo, dvigne noge visoko v zrak in s tem ustvari vizualno podobo vagine. Porod se začne. Med nogama animatorke najprej vidimo lutkini nogi, nato roke in čisto nazadnje glavo. Po porodu je v ospredju odnos med materjo in novorojenčkom (lutka) in prizor se konča z dojenjem.

Ilka Schönbein je, kakor Martina Fukuhara Štirn, v tej kratki sceni osredotočena na porod. Le da je tukaj v ospredju odnos med rojevajočim in rojenim ter posledično med lutkovnim animatorjem in lutko. V začetku vidimo nosečo žensko, osamljeno v majhni revni sobici. V ozadju igra pesem Adrienne Cooper, judovske glasbenice, kar prispeva h grotesknosti scene, ki jo zaznamo v bledi podobi lutkovne animatorke. Ves porod poteka mirno, skorajda v počasnem posnetku. Lutkovna animatorka s pomočjo lastnega telesa ustvarja vagino in kasneje prostor za prva kobacanja, plazenja in hojo novorojenčka. Zaključek z dojenjem poudari njuno sobivanje, soodvisnost, kljub temu da vemo, da lutka nima tekočin in jih tudi ne potrebuje. Krog iluzije življenja je tukaj sklenjen in govori predvsem o naši prepletenosti – človeka z naravo, lepega z grdim, sreče z nesrečo in smrti z rojstvom.

Prepleteno telo lutke in animatorja, njuno sobivanje, v stilu Duda Paive, je ustvarila Raquel Mützenberg. Uprizoritev z naslovom Maiêutica (slovensko Marjetica) je uro in pol dolga javna intervencija, kjer se lutka rodi 5–7-krat. Vsak porod traja od 5 do 12 minut, trajanje je odvisno od gledalcev in prostora, v katerem nastopa, saj je javni prostor nepredvidljiv. Tokrat rojeno bitje ni novo, ampak lutka rodi sama sebe oziroma svojo glavo. Gledalci najprej spremljajo nosečo žensko, ki se opoteka in zvija na tleh od porodnih bolečin. V nekem trenutku glava izgine in se pojavi med nogami. Začne se dejanje poroda, kjer se velika odrasla glava počasi prebija iz notranjosti vagine na svet. Glava se nato premakne izpod nog do vratu, kjer se namesti, in porod je končan. Sledi interakcija med lutko in gledalci z dotiki, pogledi in objemi, ki so po besedah ustvarjalke Mützenberg osrednji predmet te uprizoritve. Večplastnost življenja je vidna tudi v podobi lutke, sestavljene iz več plasti odtenkov belega blaga. Človek se namreč ne rodi samo enkrat, rojevamo se vedno znova ob vsaki spremembi in izkušnji.

Porod v dramaturški funkciji

Redke so predstave, kjer uprizarjanje poroda zares sledi klinični diagnozi. Pogosto je porod v funkciji dramaturškega preobrata, spremembe ali začetka, saj s sabo prinese novo osebo, nov način življenja, in kot sam dogodek je točka nič oziroma ustvari napetost pričakovanja. V solo lutkovni predstavi z naslovom Niyar izraelske umetnice Maayan Iungman je porod uprizorjen v kontekstu rojevanja novih idej. Osamljen lutkovni karakter, oblikovan iz belega papirja, tava med praznimi, nepopisanimi listi, čakajoč na nove ideje, vse dokler se z neba ne spusti svetleč balon. Ta se kakor cvet počasi razpre in v njem je nova lutka, podobno tavajoča in izgubljena. Rojeni subjekt je v tem primeru odrasla oseba, partner v iskanju smisla ali poti do ustvarjanja. Na koncu se njegova vloga od rojevajočega obrne v umirajočega, saj kakor iznenada pride, tudi izgine. S tem je sklenjen celoten cikel s poudarjenima ničnima točkama – porod in smrt.

(od 16:30 minute dalje)

V lutkovni predstavi Spake Lutkovnega gledališča Maribor v režiji Bojana Labovića je porod skorajda sporočilo predstave. Predstava je nastala po kultni grozljivki Freaks iz leta 1932, ki je ob premieri šokirala gledalce. Spremljamo cirkus spak, ljudi z deformiranimi telesi, ki živijo in delajo v cirkusu. V tem okolju bradata ženska rodi dojenčka s šestimi udi (štiri roke in dve nogi). Rojstvo novega bitja pomeni, da spake lahko ljubijo, da imajo družine in s tem tudi vse, kar imajo ostali, v tem kontekstu tako imenovani normalni ljudje. Za lutkovno osnovo so ustvarjalci predstave izbrali dojenčkom podobne igrače, ki so jih za namen predstave deformirali (lutka brez nog in rok ter dojenček s štirimi rokami). Predstava je poskušala tematizirati gnus in odpornost, ki se lahko pojavi ob pogledu na nepravilno, popačeno ali invalidno telo. Danes takšna telesa vidimo redko in prav tako se ne odpravljamo v cirkus, da bi videli bradato žensko, v zgodovini pa je bila to zabava prav posebne vrste, obarvana z ogorčenjem in smehom. Posledica tega je razčlovečenje posameznikov, saj le redko kdo resno jemlje ljudi pohabljenih teles ali pa jih obravnava kot celovite osebnosti. Animatorji so v predstavi Lutkovnega gledališča Maribor oblečeni v črne cirkuške kostume in so v vlogah spremljevalca ali pa celo direktorja cirkusa, ki lutke manipulira za užitek gledalca.

Porod v predstavi je uprizorjen čisto in skorajda filmsko. Lutka sedi na tleh z razkrečenimi nogami. Ostale lutke v njeni družbi ji pomagajo dihati ter jo spodbujajo: »Potisni.« Animatorka z vrvico potisne malega dojenčka počasi skozi lutkino vagino. Porod je končan. Vsi so veseli novega člana, čeprav ima šest rok. Od tu naprej se porod ali novorojenček ne pojavlja in dejanje ostaja zgolj dramaturški klicaj o enakopravnosti.

Vdih in izdih

Ostaneta nam še dva najmanj nazorna, a igriva in poetična poroda. Režiserka Ines Pašić je ustvarila lutkovno predstavo z naslovom O nježnosti v Lutkovnem gledališču Mostar. Lutke ali objekti so v tej predstavi uporabljeni zelo redko, saj je vse uprizorjeno z rokami ali drugimi deli telesa. Animatorji so oblečeni v črne nevtralne obleke, scenografija pa je sestavljena iz praznega črnega odra in črne mize. Predstava uprizarja majhne nežnosti in je sestavljena iz humornih ter subtilnih prizorov življenja. Prva polovica je poetična in ljubka – trije animatorji ustvarjajo drevo, ki raste, ptice in ples z vrvjo. Dejanje poroda sledi sceni z jabolkom (spoznanja in greh). Rodi se lutka z likovno oblikovano glavo in telesom, sestavljenim iz animatorjevih rok. Prizor se začne s kratkim letom ptice, ki ima glavo dojenčka. Animatorja na oder prineseta dva stola, animatorka se usede na stol pred animatorjem, poboža trebuh, globoko in ostro izdihne in dojenček se prikaže nad njeno glavo, ki se ji s podajanjem iz rok v roko spusti v naročje. Dinamika predstave je od tu naprej hitrejša in scene so sestavljene iz humornih situacij, kjer se nova lutka uči, dela napake, jo je strah in spoznava svet. Porod je prelomnica in sprememba v dramaturški zgradbi predstave in s kratkim dejanjem ustvarja nov svet dojenčka ter s tem tudi nove izzive za starše ter okolico.

Zadnji primer lahko opredelimo kot »pop up« porod, saj traja zgolj tri sekunde. Avtorski projekt Davida Petrovića Beba Bebač uprizarja prvo leto dojenčka, od rojstva prek krčev, plazenja, prvih zobkov in načina komunikacije. V ospredju je odnos med starši in dojenčkoma – dvojčkoma, ki sta lutki. Porod se zgodi na začetku predstave in deluje kot presenečenje ter spominja na odpiranje daril. Igralka izvaja glasne vdihe in izdihe, medtem ko soigralec seže v veliko plišasto gmoto na tleh in ven potegne dojenčka.

Predstava Beba Bebač je namenjena otrokom od vključno enega leta starosti in uprizarja prve mesece njihovega življenja in spoznavanja sveta okoli njih. Porod je prikazan preprosto kot skok iz notranjosti velike mehke blazine in s tem na prijazen način predstavi porod ter se v biološke podrobnosti tega dejanja ne spušča.

Sklep

Z opisom osmih primerov je prikazan širok spekter uprizarjanja dejanja poroda z lutko, ki je lahko spektakularen, izobraževalen, grotesken, eksistencialen, poetičen ali igriv. Približevanje klinični diagnozi poroda nam lahko odkriva skrivnost lastnega rojstva, ki se ga ne spominjamo, tako kot ne bomo doživeli tudi lastne smrti. Soočenje in doživetje sta mogoči prav v fantazmi, saj kamor človek ne zmore iti sam, lahko gre z zgodbo ali pa kar z uprizoritvijo na odru.

Izbrani primeri so dejanje poroda v večini (pet primerov od osmih) uprizarjali dokaj dobesedno, novo bitje se je prebijalo na svet skozi vagino, ki pa s poetizacijo in mistifikacijo izginja v metaforah in simbolih ali je celo odsotna. Lutkovno gledališče v veliki meri realnost spremeni v simbole in preoblikuje svet na novo ali pa se ta prilagodi režijskemu konceptu ter konvenciji. Redko se likovna podoba lutk približuje biološkosti ali dobesednosti, čeprav je to ena izmed odlik lutkovnega medija. Neprijetni prizori so lahko tesnobni, a so hkrati tudi katarzični, poetiziranje pa ustvari fantazmo, ki je lahko daleč od realnosti in daleč od našega telesa. Smrt je v lutkovnem gledališču pogosto humorna, porod pa je estetski in simbolen. Predvsem pa je idealiziran, saj se v veliko primerih zgodi prehitro, za zaveso ali pa je izpostavljen konceptualno in zgolj metaforično.

Porod je dejanje ženske in je bil mogoče prav zaradi tega prezrt kot eden izmed možnih uprizoritvenih elementov, saj so moški nosilci pomembnih vlog v dramskih besedilih in predstavah. Laura Brataševec v članku Tematika materinjenja v izbranih dramskih delih Simone Semenič poudari, da motiv nosečnosti in poroda v dramatiki ni pogost, tematika ostaja neraziskana, če pa je omenjena, je pogosto v patriarhalnem duhu in »je noseča ženska predstavljena kot tista, ki bo s svojo materinskostjo končno izpolnila družbeno in naravno poslanstvo ženske«.(12) Porod je mnogokrat spregledan kot močan uprizoritveni trenutek, ki s sabo prinaša spremembo, vpelje nov dramski karakter in je kot dogodek aktiven člen dramaturgije. Lutkovni medij je zaradi svoje materialnosti lahko odličen pretvornik tega dejanja na oder in v druge uprizoritvene prostore.

 ***

Opombe:

(1) Drglin, Zalka. »Pripovedovalke porodnih zgodb: nihaji ranljivosti in moči«, uredila Zalka Drglin. Konferenca z mednarodno udeležbo Rojstvo. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2006, str. 59.

(2) Zajc, Ivana. »Intervju z direktorico Maske Aljo Lobnik: Z dvema stvarema se gledališče na odru težko sooči: s smrtjo in seksom,« RTVSLO, 31. 5. 2021, https://www.rtvslo.si/kultura/z-dvema-stvarema-se-gledalisce-na-odru-tezko-sooci-s-smrtjo-in-seksom/581873.

(3) Salecl, Renata. Strast do nevednosti: kdaj in zakaj ne želimo vedeti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020, str. 117.

(4) Porod. (b.d.). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno s www.fran.si.

(5) Pajntar, M., Novak Antolič, Ž., Lučovnik, M. in sodelavci. Nosečnost in vodenje poroda. Ljubljana: Društvo medicinski razgledi, 2015, str. 213.

(6) prav tam, str. 232.

(7) prav tam, str. 237.

(8) Majaron, Edi. Vera v lutko. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2017, str. 324.

(9) Semenič, Simona. Jaz, žrtev. 2007, str. 24–26, pridobljeno s https://teksti.sigledal.org/tekst/jaz-zrtev

(10) Ensler, Eva. Monologi vagine. Maribor: Študentska založba Litera, 2003, str. 52–53.

(11) Snuff Puppets, Scenarij predstave Everybody (Prvo dejanje). Posredovano 4. 2. 2022.

(12) Brataševec, Laura. »Tematika materinjenja v izbranih dramskih delih Simone Semenič.« Jezik in slovstvo, letnik 60, številka 2, str. 39–49. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2015.

Viri:

Beba Bebač. (b.d.) Pridobljeno s https://www.gkl-rijeka.hr/index.php/beba-bebac/.

Blumenthal, Eileen. Puppetry and puppets. London: Thames & Hudson Ltd, 2005.

Brataševec, Laura. »Tematika materinjenja v izbranih dramskih delih Simone Semenič.« Jezik in slovstvo, letnik 60, številka 2. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2015.

Drglin, Zalka. »Pripovedovalke porodnih zgodb: nihaji ranljivosti in moči«, uredila Zalka Drglin. Konferenca z mednarodno udeležbo Rojstvo. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2006.

Drglin, Zalka. Rojstna hiša – kulturna anatomija poroda. Ljubljana: Delta, 2003.

Ensler, Eva. Monologi vagine. Maribor: Študentska založba Litera, 2003.

Freud, Sigmund. Das Unheilmiche. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1994.

Iungman Maayan. (b.d.) Mayaan Iungman. Pridobljeno s www.maayan-iungman.com.

Majaron, Edi. Vera v lutko. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2017.

On Tenderness. (b.d.) Pridobljeno s https://www.plm.ba/en/repertoire/on-tenderness/.

Pajntar, M., Novak Antolič, Ž., Lučovnik, M. in sodelavci. Nosečnost in vodenje poroda. Ljubljana: Društvo medicinski razgledi, 2015.

Porod. (b.d.). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno s www.fran.si.

Salecl, Renata. Strast do nevednosti: kdaj in zakaj ne želimo vedeti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020.

Schönbein, Ilka. (b.d.) Ilka Schönbein.Theater Meschugge. Pridobljeno s www.theatermeschugge.com.

Semenič, Simona. Jaz, žrtev. 2007, pridobljeno s https://teksti.sigledal.org/tekst/jaz-zrtev

Snuff Puppets. (b.d.) Snuff Puppets. Pridobljeno s https://snuffpuppets.com.

Spake. (b.d.) Pridobljen s https://www.lg-mb.si/pretekle-sezone/spake/.

Tillis, Steve. Toward and aesthetic of the puppet: puppetry as a theatrical art. New York: Greenwood press, 1992.

Tretinjak, Igor. »Jednosmjernost koja reže krila bebača istraživača.« Kritikaz, 17.4.2017, https://kritikaz.com/vijesti/Kritike/31480/Jednosmjernost_koja_reže_krila_bebača_istraživača?fbclid=IwAR3uzCgpF0LEd-k-1vpX9KbvpmdnA1RDMGGNpQJ3MJr-MsyG2AJ-nh3lH2I.

Vujović, Olga. »Ja sam Beba, ti si Bebač, a za ostale baš nas briga!« Kritikaz, 19.7.2016. https://kritikaz.com/vijesti/kritike/24321/Ja-sam-Beba,-ti-si-Bebač,-a-za-ostale-baš-nas-briga!

Zajc, Ivana. »Intervju z direktorico Maske Aljo Lobnik: Z dvema stvarema se gledališče na odru težko sooči: s smrtjo in seksom,« RTVSLO, 31. 5. 2021, https://www.rtvslo.si/kultura/z-dvema-stvarema-se-gledalisce-na-odru-tezko-sooci-s-smrtjo-in-seksom/581873.