Vsebine

Avtomati, 2020. Z razstave v GBJ. Fotografija: Žiga Koritnik, fototeka GBJ

Vesna Teržan

»Lutkovna umetnost se vselej odvija na dveh prizoriščih ali scenah: prvo je izoliran oder ali fokusiran javni prostor, kjer se dogaja lutkovna predstava, drugo je likovna, vizualna govorica, v kateri se lutkovna umetnost izraža.«(1)

 S temi besedami dr. Blaža Lukana je najbolje izražena prava narava lutkovne umetnosti. Med tistimi, ki se zelo dobro zavedajo vizualne govorice lutkovnih predstav, je zagotovo Silvan Omerzu. Lutkar v najžlahtnejšem pomenu besede, oblikovalec lutk, lutkovni tehnolog in risar, režiser, dramaturg, scenograf in kostumograf, navsezadnje tudi kipar in ilustrator. Čisto na začetku kariere je bil Omerzu predvsem snovalec likovne podobe lutkovnih predstav in oblikovalec lutk, režiserji in dramaturgi pa so bili drugi. Takrat je dejal: »Čutil sem potrebo po pristnejši lutkariji!« Kmalu je ugotovil, da svoje ideje lažje realizira, če tudi sam režira. In kadar je bil hkrati likovnik in režiser, je bolje reševal likovne naloge in vsebinska vprašanja, našel ustreznejše rešitve za režijske pristope in celil razpoke med razigranostjo lutke in togostjo animatorja. Vedno ga je in še vedno ga vodi likovna dramaturgija. Išče prizore, ki bodo likovno učinkoviti in bodo ustrezali sporočilu predstave. Zaveda se, da lutke zmorejo veliko, včasih marsikaj bolje od igralcev, nekaterih stvari pač ne. Izbira prizore, ki lutkam ustrezajo in so narejeni točno tako, kot morajo biti, kajti predstavi podeli večplastnost v njenem celovitem odrskem učinku.

Pri oblikovanju lutk uporablja tradicionalne materiale na drugačen način. Zanimata ga sožitje materialov in tehnologija lutke. Vidni so sklepi lutk in vodila, viden je material – bodisi les, poliester, papir ali kovina. Tehnologijo lutk izkoristi v prid likovne izraznosti in v nasprotju s »starimi esteti«, ki so tehnologijo lutke skrivali, jo Omerzu razkriva. Pogosto kombinira več lutkovnih tehnik – od ročnih lutk in marionete do javank ali japonske tehnike bunraku ter avtomatov. Pri izdelavi lutk že nekaj let uspešno sodeluje z lutkarjem in tehnologom Žigo Lebarjem. Tisto, kar Omerzujevo lutkovno gledališče postavlja v posebno razmerje do drugih, je torej razlika v pojmovanju lutke. On da videti, čutiti, zaznavati in spoznavati vse tisto, kar mnogi drugi prikrijejo, da bi ustvarili utvaro realnosti. Pa vendar tudi pri Omerzujevem gledališču govorimo o prividih, utvarah in fikciji.

Žarek sonca, ki pada na lutko dekleta iz predstave Hiša Marije Pomočnice, na njeno prosojno in krhko telesce, nas spomni na neki drugi žarek sonca, ki je v daljni zgodovini, v času neolitika, na nekem otoku v Egejskem morju ožaril stilizirano človekovo figuro iz marmorja, danes znamenitega Harfista, ki ga hranijo v muzeju v Atenah. Umetnik ga je ustvaril okoli leta 2500 pred našim štetjem. Figure in idoli kikladske umetnosti so enostavnih, shematičnih obrisov, večinoma bolj sploščenih in geometrijskih oblik, le Harfist je zaživel v svoji voluminoznosti in preprosti eleganci. Podobno preprosto eleganco marmornega telesa, ki je pravzaprav vir svetlobe in življenja ter odlikuje neolitskega Harfista, nosijo v sebi tudi Omerzujeve lesene lutke. Te so hkrati arhaične in moderne, njihova estetika je hkrati neolitska in sodobna, njihova likovna govorica je podobno žlahtna, kot so umetnine iz starih zgodovinskih obdobij, ko je človek razumel naravo in njene oblike ter jih znal presnoviti v abstrahirano vizualizacijo visokocivilizacijskih mentalnih in družbenih vrednot. Tako Omerzu med ustvarjanjem vleče podobe iz »praspomina«, da nastajajo enostavne oblike, ki znotraj lutkovne predstave postanejo polnokrvne in dobijo natančen pomenski kod. Čarobnost nastopi, ko jih opazujemo v njihovi negibnosti – četudi zgolj stojijo ali sedijo, jih v navidezno gibanje zaziba že sprememba svetlobe v prostoru, ali žarek sonca, ali nenadejana senca, ki pade na lutko. V tistem trenutku lutka zaživi; no, tako jo dojamejo naša čutila. Svetloba, predvsem naravna, ki jo na zemljo prinašajo sončni žarki, je bila vedno med najpomembnejšimi viri življenja –seveda ne smemo pozabiti na vodo. Skratka, oboje, svetloba in voda, sta v življenje pognali vse – od prvih oblik življenja na našem planetu do človekove ustvarjalnosti v starih zgodovinskih obdobjih (tudi neolitika) pa vse do danes, do antropocena.

Različne oblike lutk in njihovi mehanizmi

Od prvih samostojnih lutkovnih predstav do danes je Omerzu razvil različne tipe lutk. Prevladujoči tip zadnjega obdobja so srednje velike lutke iz lesa, z vidno tehnologijo, tipizirano leseno telo z lesenimi okončinami, s shematizirano glavo, s poudarjenimi očmi, ki se zdijo slepe, vendar zaživijo v interakciji odrske situacije. Četudi so ujete v shematičnost in določeno tipizacijo, izražajo svoj značaj. Že omenjene antropomorfne lutke deklet iz predstave Hiša Marije Pomočnice (predstava je bila narejena po romanu Ivana Cankarja, uprizorilo pa jo je Slovensko mladinsko gledališče v Ljubljani leta 2008) so v svoji krhki efemernosti zelo drugačne od svojih povsem lesenih sorodnic. Njihova likovnost je izredno premišljena: glave lutk so izdelane iz papirmašeja, telesa so iz pleksija, roke in noge iz lesa z vidnimi gibalnimi zglobi; so preprostih oblik, a hkrati ekspresivne prav v sublimnosti prosojnih teles. Osvobojene so kostumov in okrasja, pred nami so tako rekoč gole, vidna sta material in tehnologija. Obrazi lutk/deklet se na prvi pogled zdijo enaki. A niso. Individualizirani so v drobnih, drobnih detajlih, včasih tudi le v obratu glave, ali pa razlike zaznamo zaradi našega zornega kota pri opazovanju lutke. Te lutke, kot tudi sama predstava Hiša Marije Pomočnice, imajo v Omerzujevem opusu pomembno in prelomno vlogo. Predstava je v odrski postavitvi, mizansceni in dramaturškem pomenu posameznih likovnih elementov in predvsem različnih tipov lutk prinesla v slovensko gledališče še nedoseženi precedens. Bila je polnokrvna gledališka predstava za odrasle, v kateri so lutke igrale osrednjo vlogo. 

Tretji tip lutk, ki se pojavi v različnih predstavah, tudi v predstavi Hiša Marije Pomočnice, in tudi v galerijskih postavitvah, pa so naglavne lutke, ki predstavljajo živali – bodisi jelena, vola/bika, lisico, kozla, prašiča ... Nekakšne himere, ko si igralec ali animator nadene živalsko masko/glavo in se spremeni v drugačno bitje, divje, skrivnostno, včasih tudi grozeče, podobno kot možje, ko si ob pustnem praznovanju nadenejo masko kurenta. Naglavne lutke imajo posebno vlogo tudi v predstavah Kleist (SMGL, 2006), Besede iz hiše Karlstein (LGM, 2017), naglavne maske ptičev nastopajo v predstavi Ostržek (LGL, 2015), ribje naglavne maske pa v predstavi Ivana (Društvo slovenskih skladateljev, 2004). Četrti tip so lutke avtomati, ki so postale njegovi priljubljeni protagonisti v predstavah (Prepovedane ljubezni, LGL, 2009; Krabat, LGL, 2014) in tudi v galerijskih postavitvah. Samodejnih avtomatov ne vključuje zato, ker bi se rad znebil animatorjev, ampak zato, ker dajo predstavi dodatno dinamično dimenzijo in tudi pomenski razpon. Mehanski, preprosti gibi prinašajo nove momente in premisleke – kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo, kdo nas vodi?

 Omizja

Omizja so zanimiv, pogost in pomenljiv Omerzujev motiv. Lutke/dekleta iz predstave Hiša Marije Pomočnice, posedene okoli mize, postavljene v marionetno pozo, a hkrati z močno, še vedno odrsko prezenco ter osredotočeno substanco, ki poudarja njihovo mirno in kontemplativno zretje v esenco »tu biti«, so posebne. Tako kot je bila posebna tudi njihova vloga v sami predstavi, pa tudi kadar so bile del nekaterih prostorskih galerijskih postavitev (Bežigrajska galerija, 2014; Galerija Loža Koper, 2016; GBJ Kostanjevica na Krki, 2020/21), kjer so pokazale svoj »mirujoči« potencial. Veliko omizje z lutkami/dekleti je le nadgradnja predhodnih manjših omizij v predstavah (Kleist, SMGL, 2006). Zanimivo je, da je Omerzu v nekem obdobju vzporedno ustvarjal gledališke predstave in galerijske postavitve. In prav v tem obdobju je dokazal, da je lutkovna umetnost tako močna, da »zaigra« tudi v povsem statični galerijski postavitvi. Kako so njegova omizja zgoščena in polnopomenska, je lepo opisal dr. Blaž Lukan, »da so ta omizja materializirana zbranost, zbranost človeške skupnosti ob prostoru mère in v aktu premisleka o lastni vlogi v skupnosti, in samem sebi«.(2) Mala in velika omizja so tako postala zanimivo galerijsko gradivo in ne zgolj gledališki motiv, saj so lutke sposobne obvladati več situacij in prostorov. Zaživijo v avtonomnem prostoru likovne instalacije, kjer je izključen poseg animatorja, in seveda v gledaliških predstavah, kjer lutka sodeluje z animatorjem, a učinkuje tudi samostojno, ko z lastno močjo mirne odrske prezence pripravi gledalca, da jo sam animira, saj ga vabi njena podoba (skulptura), opremljena z vodili, sprožilci njenega scenskega gibalnega potenciala.

Leta 2010 je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani postavil razstavo Avtomati, lutke, igralci. Z lutkami je dobesedno naselil galerijski prostor historičnega Tivolskega gradu, ki je doživel zadnje arhitekturne spremembe v sredini 19. stoletja. Grajske sobane v piano nobile, kjer vodijo vrata iz ene v drugo sobano, odpirajo prostorsko perspektivo za ambient »neskončnega« omizja manjših lutk in mizic. Razstava je bila fascinantna, saj je tistim, ki so svoji domišljiji dali krila, prišepetavala gledališke zgodbe in filozofske dileme.

Je bistvo podobnosti drugačnost?

Solze, druga Omerzujeva razstava, ki je očarala, je bila prvič postavljena leta 2006 v cerkvi nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki (kasneje tudi leta 2007 v galeriji La Bellone v Bruslju in v Kazematah na Ljubljanskem gradu). Imela je poseben vsebinski in zgodovinski okvir – solze, ki merijo čas. Kapljice, ki so padale izpod cerkvenega oboka v steklene posodice, so s svojim odzvenom uprizarjale trenutke, ki jih na zemlji krademo večnosti in v katero izginjamo, kot je v spremnem besedilu zapisal dr. Jure Mikuž.(3) Hkrati je kapljanje solz uprizarjalo ritem odtekanja našega odmerjenega tuzemskega življenja, ko se preračunavata dolžina poti in trenutek našega neizogibnega odhoda. Kapljanje solz je Mikuž primerjal s klepsidro, vodno uro starih Grkov, »tisto, ki krade vodo« in odmerja kratka obdobja dneva in noči, a ne meri večnosti, ker ta ni izmerljiva. V likovnem pomenu (in tehnološko) so bile lutke v Kostanjevici podobne dekletom iz predstave Hiša Marije Pomočnice, a hkrati zelo drugačne v pozah in prostorski razporeditvi ter svoji teološki kontemplaciji. Na neki način je ustvaril prostorski kostumski spektakel, ki ga je odlično podpiral ambient srednjeveške cerkve. Tokrat je lesenim lutkam na roke nataknil rokavčke, črni so označevali moške, beli nabrani in s čipko pa ženske. Rokavčki zakrivajo gibljive zglobe ramen in komolca, lutke, sedeče na lesenih kockah, pa kažejo kolenske zglobe in gležnje. Vidna je tehnologija, vidna so vodila, ki namigujejo na njihovo gibkost. Hrbtna stran lutke (telo je oblečeno v belo gazo) razkrije votlino trupa z vodili, ki animatorju omogočajo, da aktivira lutkin življenjski sukus. Kostanjeviška cerkev je sprejela Omerzujeve lutke v vsej svoji zahtevnosti in popolnosti. Pronicajoči snopi svetlobe skozi gotska okna so lutke oživljali, ustvarjali sence, ki so se poigrale z obrazi in rokami, in v cerkvi sprožili gledališko instalacijo oziroma prostorski lutkovni performans.

Ustvarjalna pot se začne v osemdesetih letih 20. stoletja

Silvan Omerzu (1955) je po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani prejel štipendijo za študijsko bivanje v Pragi, kjer je končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk. Preden je leta 1983 odšel na Češko, je že snoval predstavo in s tem določal smer likovnosti svojega gledališča. V bistvu je potreboval le potrditev. Obiskal je nekaj čeških mojstrov in ugotovil, da tisti, ki jih najbolj ceni, razmišljajo podobno kot on in imajo podoben pogled na lutkarstvo. Ta skupni pogled s češkimi lutkarji se izkazuje tudi v njegovih prvih likovnih zasnovah lutkovnih predstav (Don Juan, 1995; Kralj Ubu 1999; Oltarček Don Cristobala, 2000; Woyzeck 2001) v režiji Jana Zakonjška in izvedbi Gledališča Konj ter nekaterih koproducentov. Navsezadnje je med prvimi predstavami danes že legendarna Napravite mi zanj krsto (1993). Nastala je po klasičnem besedilu, ki ga je Omerzu našel na Češkem, predelal ga je, spremenil in ustvaril hkrati arhaično in sodobno delo. Na neki način se je vrnil v zgodovino, a je z drugačno likovnostjo in z drugačnimi prijemi iz stare zgodbe naredil sodobno lutkovno predstavo s klasičnimi ročnimi lutkami. Pri naslednji predstavi Don Juan je kombiniral marionete in javanke ter jim pridružil avtomate. V tem obdobju je ustvarjal groteskne lutke poslikanih obrazov, tudi zelo shematične in v omejeni barvni paleti – bela, črna, rdeča. Značaj lutk se je ujemal s tipično agresivno dejavnostjo ročnih lutk, komičnimi učinki in absurdnimi situacijami, značilnimi tudi za predstave commedie dell’arte. Predstava Napravite mi zanj krsto je postala antologijska, podobno kot predstave Don Juan (1995), Kralj Ubu (1999) in Zbogom, princ (2001). In če iščemo družbenokritično sobesedje, ga lahko najdemo zaznamovanega s komičnim predznakom z izrazitimi elementi grotesknega in hkrati v igrivosti, ki se zdi naivna in nedolžna, a je v svojem bistvu kruto resnična.

Prelom v likovni estetiki se je zgodil s predstavo Peskar (2002) in se nadaljeval s predstavo Svetnik Krespel (2003). Pri Peskarju je povsem opustil barve ter pustil osnovnim materialom, da »obarvajo« predstavo. Uporabil je zelo različne materiale (glava iz papirja, plastične cevi za konstrukcijo telesa, prekrite z gazo ali blagom, noge iz lesa) in med materiali ustvaril nekakšen zven. Pri Svetniku Krespelu so se izluščile čiste oblike brez barv, les z ustrezno osvetljavo je dal predstavi vizualno toplejši in mehkejši občutek od predhodnih. Omerzuju so leta 2006 podelili nagrado Prešernovega sklada za gledališko trilogijo Misterij življenja in smrti, ki jo sestavljajo tri predstave: Zbogom, princ, Peskar in Svetnik Krespel. Tako so na neki način hkrati nagradili obe njegovi izrazito različni ustvarjalni obdobji, s poudarkom na Peskarju, ki pomeni vmesno oblikovno fazo. Predstave sicer vsebinsko črpajo iz istega vrelca, v estetskem in likovno slogovnem smislu pa ne. Zbogom, princ pripada ustvarjalnemu obdobju obešenjaških lutk, ko je še uporabljal barve, Peskar in Svetnik Krespel pa pripadata »Omerzujevi novi eri« očiščenih, elegantnejših lutk. Tako nagrajeno trilogijo sestavljata dva likovno in estetsko povsem različna sloga. Četudi predstave trilogije sodijo v vsebinsko podoben žanr fantastičnosti na eni strani in srhljivosti trenutka na drugi, pa likovno in estetsko ne bi mogle biti bolj različne, kot so, saj gre za likovno različne sloge.

Likovna dramaturgija

Zdi se, da o pomenu likovne dramaturgije razmišljajo predvsem tako imenovani celostni avtorji, kot je tudi Omerzu. Zanj je likovna dramaturgija ključnega pomena, saj je bistveni sestavni element vsake lutkovne predstave (pa tudi ne zgolj lutkovne). Da bi se lahko ustvarila celostna lutkovna umetnina, ko se v skladno celoto zlijejo ključni elementi lutkovne predstave – likovna zasnova, oblikovanje in izdelava lutk, režija, tehnologija, scenografija, dramaturgija, ustrezna animacija in interpretacija ter seveda tudi glasba ali zgolj zvoki kot takšni –, je treba slediti likovni dramaturgiji. Ta je ključ do uspeha. Lutkovna predstava je bila in bo paša za oči in zdi se, da brez likovnega deleža lutkovne predstave preprosto ni. Torej brez likovnih elementov lutkovno gledališče ne obstaja, pa naj je likovni del predstave še tako zelo zminimaliziran, še vedno je tukaj, kot tisto, na kar se ujamejo naši pogledi.

Likovna dramaturgija je sredstvo za doseganje gledališkega in dramaturškega suspenza. Torej je sestavni del spektakelskega učinka, ki je tako ali drugače v gledališču vedno zaželen. Omerzu s svojim pristopom stopnjuje napetost in čustva, a v nekem povsem svojem ritmu. Z izrazito osebno likovno poetiko, nahranjeno s kontemplacijo o poslednjih stvareh tega življenja, vedno na koncu govori o tanki niti, ki loči življenje od smrti. Če skrajno poenostavimo, sta sporočili njegovih predstav, tako tistih, ki jih režira, kot tistih, za katere je naredil le likovno zasnovo, dvom in ponovni premislek o smislu našega življenja in posledicah naših dejanj. Najsi gre za predstave za otroke ali predstave za odrasle, vedno je v ozadju resen premislek o biti in smislu. Dejstvo je tudi, da je Omerzu eden redkih lutkarjev (pod tem pojmom imamo v mislih avtorja likovnih zasnov predstav ter ustvarjalca lutk, dramaturga in režiserja), ki se ukvarjajo z lutkovnimi predstavami za odrasle. To pri nas ni prav pogost pojav tudi zaradi večinskega mnenja, da so lutke namenjene predvsem otrokom. Vendar takšno mnenje kaže, da nismo dobro poučeni o zgodovini lutkovne umetnosti. In tudi zaradi tega je bilo za slovensko lutkarsko sceno pomembno leto 1993, ko sta Silvan Omerzu in Jan Zakonjšek ustanovila Gledališče Konj, kjer sta uresničevala svoj pogled na lutkarstvo in je Omerzu začel razvijati svojo avtorsko poetiko.(4) Na začetku devetdesetih let je Gledališče Konj prineslo novosti in posebnosti v slovensko lutkarstvo, Omerzu pa vrsto tehnoloških novosti; predvsem pa je gledališko javnost presenetil z drugačno likovnostjo. Slog je bil preprost, a hkrati ekspresiven, gledališče je uprizarjalo vsebinsko zahteven repertoar. Pojavil se je trpek črni humor, ki vsa leta ostaja stalnica v Omerzujevih predstavah.

V preteklih dveh desetletjih je Omerzu najpogosteje v vlogi režiserja, avtorja likovne zasnove predstave in oblikovalca lutk. Med zadnjimi predstavami sta Ostržek v LGL (2015), ki se slogovno še vedno uvršča med lesene lutke čistih oblik in naglavnih mask, ter Salto mortale v LGM (2012), kjer se navidezno vrača k estetskemu izrazu devetdesetih, ko je gradil na treh osnovnih barvah – beli, črni, rdeči – ter na shematiziranem telesu lutke. Spodnje okončine ostajajo iz lesa z vidnimi zglobi, belo obarvane glave z reliefno vtisnjenimi očmi na čelu, usta in gibljiva čeljust segajo od roba do roba obraza, nos štrli z belega obraza, kar bežno spominja na groteskne izraze njegovih zgodnjih lutk iz »postčeškega« obdobja. Kot da se dogaja sinteza, ki napoveduje nova vizualna presenečenja.

V zadnjih dveh letih je ustvaril tudi dve odmevni razstavi. Prva je Ivan Cankar in Evropa v Cankarjevem domu v Ljubljani leta 2018, ki jo je oblikoval in postavil skupaj z arhitektko Katarino Štok Pretnar. Med drugimi je ustvaril figurice pisatelja, pa tudi veliko leseno pisateljevo glavo, ki je nekakšen avtomat, saj izteguje jezik in obrača oči, vse kot del širše postavitve o Cankarjevem delu in življenju. Oblikoval pa je tudi presunljivo skupino lutk (2018), ki je nastala po Cankarjevi črtici Gospod stotnik. Lesena konstrukcija je simbolna upodobitev stotnikovega voza, na njem pa so v vojaški hierarhiji razporejene lutke: vojaki, ranjenci, bobnarja, avtomati. Ob gibanju celotne konstrukcije so majhne senčne lutke na stenah galerije uprizarjale mrtvaški ples. Tisto, kar vedno znova preseneti pri Omerzujevih prostorskih predstavitvah, je animacijski potencial mirujočih lutk, ko nam skupaj s prostorom in svetlobo ustvarijo močno doživetje.

Zadnji izmed razstav sta bili pregledni razstavi njegovega opusa. Večja je bila v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki v letih 2020/21, kjer je predstavil velike lesene lutke iz predstav in z nekaterih razstav, nastalih po letu 2002, druga je bila na gradu Rajhenburg v Brestanici, kjer pa je bil predstavljen njegov zgodnejši opus iz devetdesetih let, tako imenovane groteskne, razbijaške ročne lutke iz »postčeškega obdobja«. Obe razstavi sta dobro predstavili Omerzujev prispevek k slovenski lutkovni umetnosti.

Silvan Omerzu je zagotovo unikum v slovenski (pa tudi evropski) gledališki umetnosti, ustvarjalec, zelo poseben, zelo drugačen in zato tudi zelo zanimiv. Njegovega raznolikega opusa gledaliških predstav, katerih lutke so pogosto naselile tudi galerije, ne moremo šteti le med gledališke artefakte, ampak tudi med likovne, saj so pomemben del slovenske vizualne umetnosti.

 ***

Opombe:

1. Lukan, B. Omerzujeve lutke in njihova performativnost, katalog razstave Silvan Omerzu, Avtomati, lutke, igralci, Ljubljana: MGLC, 2010, str. 10.

2. ibd., str. 20.

3. Mikuž, J. … in hac lacrimarum valle, katalog razstave Silvan Omerzu, Solze, Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 2006.

4. Orel, B. V znamenju konja, Silvan Omerzu in Gledališče Konj, Ljubljana: Društvo lutkovnih ustvarjalcev in Ustanova lutkovnih ustvarjalcev, 2005.