Vsebine

Reči reči, fotografija: Nada Žgank

Maša Radi Buh

Humanistično misel pogosto spremlja avra resnobnosti in kompleksnosti, včasih tudi nedostopnosti, ko se ji očita, da je daleč od stanja na trdnih tleh. A da uprizarjanje njenih idej ni nujno zavito v plasti intelektualnega napora in disciplinirane koncentracije, nam v predstavi Reči reči, v produkciji Emanata in LGL, premierno uprizorjeni 15. aprila 2021 prek videoprenosa, razodevata koreografa in režiserja Julia Keren Turbahn in Jan Rozman. Že bistroumen naslov s številnimi možnimi branji napoveduje, da uprizoritev ni enoznačna, sočasno pa namiguje na njene osrednje adute – reči. Nekaj rêči o rečeh Rozmanu in Keren Turbahnovi ni tuje, saj sta kot koreograf in dramaturginja s predmeti sodelovala že v povedno naslovljenem Predmetenju.

Na odrih lutkovnih gledališč se reči počutijo domače že od pojava in razvoja predmetnega gledališča, a v Reči reči Julia Keren Turbahn in Jan Rozman k ustvarjanju skupaj z njimi pristopata brez predhodnih konvencij, kjer so akterji oživljanja in animiranja objektov. Namesto da bi v njih iskala humanizirane antropomorfne soigralce, jim v duhu idej novega materializma prepustita, da se na odru pojavijo in delujejo v vsej svoji materialnosti. Niso le scenografski element v ozadju osrednje zgodbe, kjer ustvarjajo atmosfero uprizoritve, temveč nastopajo kot to, kar so – sušilec za perilo, smetišnica, nakupovalni voziček, zalivalka. Presegajo enoznačnost svoje primarne namembnosti, saj je namesto funkcionalne uporabe (zalivanje, sušenje perila, pometanje, shramba) njihova glavna aktivnost povezana z oblikovnimi in materialnimi lastnostmi.

Avtonomija reči, ki je uprizorjena v Reči reči, vznika skozi interakcije s telesoma plesalcev, ki z gibom raziskujeta in mapirata svet teh predmetov. Uvodoma nam jih Rozman poskuša opisati z besedami, kjer pa se izmika dejanskemu poimenovanju. Raje se posveti detajliranju oblikovnih in materialnih lastnosti, s čimer povabi, da reč v mislih zvizualiziramo sami. V naslednjem delu besede nadomesti telo, ki se poskuša u- in namestiti tako, da bi bilo čim bolj podobno materialnosti še vedno neznanega predmeta. Dramaturška struktura (svetovanje: Sanja Tropp Frühwald, Gabi Dan Droste, Benjamin Zajc) tu premeteno aktivira domišljijo in čudenje, saj Julia Keren Turbahn predmet na sceno prinese šele kasneje in nas tako nekaj trenutkov prepusti ugibanju.

Posvečanje zunanji obliki objektov se prevesi v odkrivanje njihovih značilnosti skozi gib. Objektno gledališče preseže konvencionalno vlogo predmeta, ki služi kot rekvizit in je uporabljen v svoji funkcionalni namembnosti iz vsakdanjega življenja, Rozman in Keren Turbahnova pa stopita še korak stran od same namembnosti ali konotacij ter predmete vidita kot poligon za igranje. Julia Keren Turbahn tako v svojem duetu z belim plastičnim stolom preizkuša vse mogoče gibe, ki jih lahko izvede, medtem ko se v različnih konstalacijah (med ročaji, na hrbtu) prepleta z njegovo formo. S stolom se v tej koreografiji združita v en spojen objekt, kjer izgine ločnica med pasivnim in aktivnim akterjem.

Z vsakim naslednjim dejanjem predmetnost objektov požira in odžira prostor Rozmanu in Keren Turbahnovi, ki na koncu izgineta v dolgo mehko cev. Sicer resda postaneta motor gibanja tega črva, a se v predhodno vzpostavljenem kontekstu avtonomije reči ta transformira v objekt s svojo lastno potjo v svetu drugih predmetov. Iz lahkotne in domiselno zabavne atmosfere začetka, ki jo soustvarja tudi igriva glasbena podlaga (oblikovanje zvoka: Andres Bucci/Future Legend, glasbena kompozicija, besedilo in vokal v pesmi Dinge dingen: Alexander Patzelt, prevod in vokal v pesmi Reči reči: Manca Trampuš) in kjer so reči zabavni poligoni, objekti raziskovanja in igranja, se predstava nato prevesi v ponujeno kontemplacijo vloge predmetov v svetu. Asociirajo na kupe objektov, ki vsak dan spremljajo, pri tako imenovanih hoarderjih pa dobesedno preplavljajo naša življenja in nas dušijo v želji po njihovem nenehnem kopičenju. Scenografija Dana Pikala in Jana Rozmana kot bela plastična zaščitna gradbeniška podlaga še dodatno poudari praznino prostora, ki jo zavzamejo predmeti. Ko se proti koncu znajdejo v črni plastični vreči, pa se zariše lok do vprašanj, kaj s temi kupi stvari, ko po naši oceni odslužijo svojo uporabnost. Temna modrina odra (oblikovanje luči: Annegret Schalke) spomni na morske globine, kamor države (razvitega) sveta pogosto odlagajo svoje odpadke.

Predstava Reči reči nas napeljuje k razmisleku o odnosih med snovjo, stvarmi in ljudmi ter se tako umešča v sodobni in vedno bolj akutno-aktualni premislek o vlogah ljudi na tem planetu. Keren Turbahnova in Rozman občinstvu to tematsko polje približata nepokroviteljsko, z dobro mero humorja in navihanosti. Ne opirata se na didaktično besedilo, temveč zaupata v moč vizualno-kinestetičnih trenutkov te uprizoritve.