Vsebine

Nekje drugje, fotografija: Jaka Varmuž

Metod Zupan

Svet se skozi oči otroka pogosto zdi strašen, gromozanski in nedojemljiv, vendar pri otrocih takšni pridevniki ne povzročajo tesnobnih stisk kakor pri odraslih, pač pa – v primeru, da resničnih grozot še niso izkusili – vanj vstopajo s klišejsko otroško radovednostjo in naivnostjo, ki taisti svet vidita kot zanimiv, kot neizčrpen bazen spoznavanja, domišljije in novih pustolovščin. Otroške občutljivosti ne težijo okovi, ki utesnjujejo odrasle, ki smo se odraslim samoumevnostim samovoljno podredile_i. Hkrati smo fazo otroštva preživele_i in nas sporadični opomniki nanjo, zato kljub vsej naši odraslosti vedno znova lahko razorožijo in zmehčajo.

Tunel Lutkovnega gledališča Ljubljana kot uprizoritveni prostor v sebi prav tako združuje na videz paradoksalna občutja. Čeprav sprva deluje utesnjen, mračen in mrzel v dobesednem in prenesenem pomenu, je v rokah izurjenih ustvarjalk_cev sposoben učinkovati tudi intimno, očarljivo in simpatično – zares vešče_i ustvarjalke_ci so iz teh specifik Tunela zmožne_i iztisniti obe diametralno nasprotni atmosferi. Slednje je uspelo doseči ustvarjalkam_cem večkrat nagrajene animirane pripovedi s kredno risbo Nekje drugje, premierno uprizorjene 11. maja 2017 v omenjenem prostoru ter ponovno ogledane 19. maja 2022 na Malem odru. Četudi slednja ponovitev kinestetični ravni gledalske izkušnje ne posveča toliko pozornosti, predstava doseže občinstvo tudi v bolj konvencionalni gledališki umestitvi, kar priča o njeni izjemni kakovosti.

Nekje drugje se začne z lahkotnimi violinami in marimbami, ki odmevajo v ozadju odra, na katerem je igralka/animatorka Asja Kahrimanović Babnik, ki oblečena (Sara Smrajc Žnidaršič) v sedemletno šolarko Mino (katere resničnega imena onkraj vrstniškega nadimka ne izvemo) sedi za predimenzionirano mizo in piše s predimenzioniranim svinčnikom. Etos predstave nam igralka poda že v svojem prvem stavku: »Še nikoli nisem šla čez mejo, zato nisem vedela, kako je videti.« Ta skozi otroške oči v odrasli_em gledalki_cu vzbudi obsodbo nesmiselnosti političnih konfliktov in banalnih samoumevnosti, kakršna je državna meja.

Kmalu zatem ko pričara igrivo vzdušje, zgoščeno okoli deklice, ki je (zaradi v tistem trenutku še nepoznanih okoliščin) prišla v novo šolo, animatorka obrne mizo, kar slednjo razkrije za glavno lutko uprizoritve. Namagnetena, v treh oseh vrtljiva interaktivna miza v naslednjem prizoru postane šolska tabla. Animatorka navidezno s kredo nanjo nariše kužka Runa in ta čudežno oživi. Presunljiva tehnologija prostorske videoprojekcije krednih risb Matije Medveda, animiranih v tehniki zaustavljenih gibov (Medved in Lea Vučko) in virtualnega risanja s pomočjo tehnologije dinamičnega video mappinga, animatorki omogoča, da z narisanim bitjem vzpostavi odnos. Med tem ko nam prikaže, kako je kužka peljala na sprehod, nam razgrne svojo zgodbo, ki je vodila v njeno selitev »nekam drugam«.

Naslov predstave lahko skozi Minine oči sprva beremo kot kraj, kamor se je priselila zaradi izbruha vojne v njenem rojstnem mestu. Predstava nikoli ne razkrije, kateri konflikt je posegel v njen vsakdan in tudi same_i ga ne moremo zakoličiti. V času nastanka predstave se je po svetu bílo 65 oboroženih spopadov, ki so v letu 2017 terjali od dveh (Paragvaj) pa do 39 tisoč (Sirija) življenj, večina izmed njih je terjala davke, podobne temu, prikazanemu v predstavi. Gromozanske številke in tujost krajev, kjer potekajo oboroženi konflikti, so nedoumljivi, v nasprotju z odraslimi, ki jih na vse pretege poskušamo zaobjeti, pa je v predstavi predočena otroška perspektiva, ki prelomni trenutek zavedanja vojne (»Zdaj je vse drugače«) začuti, ko ji vojna poseže v vsakodnevno rutino.

Dramaturgija Zale Dobovšek da odraslemu občinstvu vedeti, kaj se za vsem tem pravzaprav skriva, že ko Mina na svojem vsakdanjem pohajkovanju po parku najde vojaški škorenj. Spoznanje se stopnjuje, ko je njen oče vpoklican v vojsko. Pripoved premišljeno in razplasteno učinkuje tudi za najmlajše občinstvo, ki razplet spozna šele skupaj z deklico, ko vojaška letala začnejo obstreljevati dekličin park, kjer se je vsak dan igrala. Travmatično izkušnjo režija predstave (Tin Grabnar) občinstvu poda skozi grajenje različnih afektivno nabitih razpoloženj. V najbolj ganljivem prizoru deklica s psom denimo priteče v park in z naivnim otroškim junaštvom misli, da bosta pregnala vojaške zavojevalce v letalih. Otroški glas animatorke prodre naravnost do srca in glasbena spremljava naježi dlake po vsem telesu. V trenutku pa je prizora konec, ko eden izmed izstrelkov ubije Runa. Animatorka, ki je po tabli metala kredni prah, se ustavi in utihne, na gibljivi risbi pred nami pa v tišini spremljamo ihtečo deklico nad truplom psa, kakor v eksploziji, katere zvok nas še ni dosegel. Režijska odločitev po prekinitvi najintenzivnejšega čustvenega stanja učinkuje še bolje kot njegova veristična reprezentacija, saj ne podcenjuje občinstva in vzdrami našo domišljijo, ki si lahko le zamišlja travmo deklice, ko jo naveže na lastne izkušnje izgube.

Spet se znajdemo v šolski učilnici »nekje drugje«, ki je za nas pravzaprav »tukaj«. Vojna območja, od koder prihaja Mina, pa – četudi »nekje drugje« – so leta 2022 »vedno bližje«. Predstava nas empatično sooča z dejstvom, da drugi niso Drugi od Drugod, temveč je njihov »drugje« naš »tu« in obratno. Predstava se konča, ko Mina sklene svoje prvo prijateljstvo, do katerega pride, ko je ena izmed njenih novih sošolk sposobna videti prek Minine Drugosti, kar učinkuje kot nagovor k empatiji. Pove ji, da bi se rada naučila njenega pravega imena, četudi si bo morda prvih nekajkrat ob izgovarjanju polamljala jezik. Otroci – četudi včasih kruti, so tudi tisti, ki so sposobni videti onkraj izmišljenih konfliktov, ki so nam odraslim že tako preveč samoumevni. Ustvarjalke_ci (Nina Šorak, Tim Grabnar, Zala Dobovšek, Asja Kahrimanović Babnik) so tako ustvarile_i ganljivo izkušnjo vojne, navdihnjeno po zgodbi Ko je oče postal grm (Joke van Leeuwen), domiselne in očarljive animacijske tehnike pa so vseskozi pazljivo vodile odrsko pripoved, da nikoli ni zapadla v kliše, večplastne replike, da besedilo ni zdrsnilo v patetiko ali banalizacijo, otroška igrivost krednih risb in igre Asje Kahrimanović Babnik pa je poskrbela, da izkušnje zlepa ne bomo pozabile_i.

***

Zala Dobovšek, Nina Šorak, Tin Grabnar, Asja Kahrimanović Babnik
NEKJE DRUGJE
7+

Avtor Zala Dobovšek, Nina Šorak, Tin Grabnar, Asja Kahrimanović Babnik, režiser Tin Grabnar, igra Asja Kahrimanović Babnik/Ajda Toman, avtor likovne podobe Matija Medved, stop motion animacija Matija Medved in Lea Vučko, dramaturginja Zala Dobovšek, asistentka režiserja Nina Šorak, kostumografinja Sara Smrajc Žnidaršič, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, video mapping Boštjan Čadež, asistenca in montaža videa Lea Vučko, mentor za animacijo Kolja Saksida, zvočni efekti Mateja Starič, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe in lučno vodstvo Kristjan Vidner, vodja predstave in oblikovalec zvoka Aleš Erjavec, video tehnika Aleš Erjavec, Mitja Vasić, barvna korekcija Miran Bratuš, scenski tehnik Slavko Milošič, izdelava scene Sandra Birjukov, Marjetka Valjavec, Iztok Bobić, Zoran Srdić, Polona Černe, Uroš Mehle, s. p., Matija Medved, Boštjan Čadež